VALERIE WOLF GANG (SI): Wet Dreams

Valerie Wolf Gang

Mokre sanje

»Za razumevanje zunanjosti akvarija je bolje, če nisi riba.«

– André Malraux

Prisluškovanje pogovorom tujcev in skrivno opazovanje drugih sta od nekdaj del človeške narave. Nenehno opazujemo druge, se z njimi primerjamo ter ustvarjamo nove zgodbe in domneve. V 21. stoletju, v obdobju tehnologije in virtualnih komunikacij, tehnologijo vse bolj uporabljamo oziroma zlorabljamo za zakrivanje lastne identitete in za vohunjenje za drugimi. Vdiramo v intimne prostore in v zasebnost drugih, pogovarjamo se z anonimnimi ljudmi in si izmišljamo lastne alter ege. Z instalacijo Mokre sanje mlada slovenska umetnica Valerie Wolf Gang ustvari okoliščine za družbeni intervencionizem, ki opazovalce skrije za anonimno identiteto in jim daje možnost »vdiranja« v intimno življenje drugih – če si upamo opazovati in kršiti družbene norme. Opazovalec postane nevidni človek, ujet v akvarij lastne domišljije.

»Instalacija ne išče odgovorov v metaforičnem svetu, vendar daje na ogled čisto in surovo resničnost, ki se se odvija v realnem času pred očmi gledalcev. Lovi trenutke in vsako minuto spreminja zgodbo, ki jo krojijo naključni neznanci, javnost pa ima možnost, da prisluhne in pogleda v ogledalo, ki reflektira resničnost sodobne družbe […] je akvarij, je prostor stičišča neznanih obrazov, središče novih zgodb ter nenavadnih zapletov, ki brišejo mejo med virtualnim ter realnim svetom.«

– Valerie Wolf Gang

Poglavitni del instalacije je akvarij, v katerem obiskovalec vidi dva delujoča monitorja, potopljena v tekočino. Na obeh zaslonih je v brskalniku odprta Omegle, pogovorna spletna stran, ki povezuje naključne ljudi za pogovor prek spletnih kamer. Obiskovalec spletne strani začne pogovor z drugim uporabnikom. Vsak sogovornik lahko trenutni pogovor kadarkoli prekine in začne novega z drugim naključnim obiskovalcem strani. Te naključne povezave v »realnem času« ustvarjajo nepredvidene pogovore in trenutke v času. Ljudje na Omegle ne vedo, da jih opazujejo obiskovalci galerije – zaslona sta obrnjena drug proti drugemu, spletne kamere pa ju snemajo, s čimer kažejo digitalno podobo naključnih ljudi, ki jih izberejo algoritmi.

Obiskovalci vstopijo v »digitalni pogovor« in postanejo del akvarija. Lahko sledijo pogovoru in krožijo po akvariju, lahko so tihi vohuni, kot delavci ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA), lahko pa se vključijo v pogovor in zmotijo »realnost«. Instalacija postane medij spontane predstave in sožitja med virtualnim in fizičnim svetom, ki je ustvarjen iz algoritmov in realnočasovnih interakcij.