Mi kujemo bodočnost

Socialna determiniranost dobe, za katero teoretiki ugotavljajo, da je skoraj ni več, v resnici v našo kolektivno zavest končno vpeljuje princip neskončne repeticije vsega in vseh. Produkcijski odnos se prilagaja ritmu in ta ritem je zvok delujočega stroja, vsi deli, vse komponente so podrejene skupnemu cilju. Ranljivost našega mesa in krhkost naših duš končno ne igrata nobene vloge, mi sami postajamo imaginarni približki principa božjega, “resnični” kreatorji, ustvarjalci novih vrednosti, katerim smo zgled. Kovina nadomesti meso, algoritmi naše misli in aspiracije. Mi kujemo v neskončnost, mi kujemo bodočnost.