Oltar za apokalipso

Oltar za apokalipso je interaktivna video instalacija, ki vabi obiskovalca, da se ji približa in pokuka v njeno skrivnost. Oltar je minimalistične oblike, postavljen na kovinsko ploščo, izoliran v belem prostoru. Na zgornji plošči oltarja je krožna odprtina z lečo, iz katere prihajajo zvoki in podobe. Vsak obiskovalec, ki stopi na kovinsko ploščo pred oltarjem, s svojo vibracijo vpliva na vizualno podobo, ki se skriva v votlini oltarja. Skozi krožno odprtino si obiskovalec ogleduje video, a med njima so določene plasti, leča in vodni bazen, kar vse vpliva na opazovano podobo. Skozi posebne plasti leč  se zdijo projicirane podobe kot nekakšna optična iluzija, žive in sočne. Občutek za globino se s pogledom skozi sloje spremeni, deformira, tako da postaneta razdalja in globina na nek način irelevantni oziroma različni za vsakega posameznika in njegovo trenutno percepcijo. Vodni bazen je interaktivni del instalacije, ki deluje kot vizualni prenosnik osebne vibracije, ki se skozi sloje odraža na končni podobi. Včasih se odraža kot prostorska podvojitev, včasih kot zlitje. Zelo pomembna je prostorska razdalja med sloji, ki na nek način deluje  kot negativni prostor vesolja, ki pa ni prazen, temveč  v vibracijsko-energetskem smislu nabito poln. Optična iluzija video projekcije znotraj relativno majhnega oltarja tako deluje  kot  nekakšen simulaker kozmosa, ali kot vodnjak, v katerem se odvijajo podobe paralelnih svetov.

Iz votline oltarja prihaja tudi kozmična melodija in sicer prva nam poznana melodija, Hurrian Hymn številka 6, iz leta 1400 pr. Kr., zaigrana vzvratno, kot potovanje skozi čas v obratni smeri. Ker oltar deluje  kot nekakšen objekt razodetja, se navezuje na besede Danila Kiša: »Vse se zgodi zmeraj in nikoli, vse se ponavlja neskončno in neponovljivo.« Odigrane podobe in zvok so nekakšne  refleksije človeškega porekla, začetka, poti, konca ter ponovnega začetka, torej časovno-prostorske neskončnosti. Samo besedo “apokalipsa” avtorica dojema podobno kot stari Grki, katerim je pomenila “razkritje” ali dobesedno “razkritje znanj”, kot kulminacijo in posledično iluminacijo.

Oltar za apokalipso je v svojem bistvu svet, kozmičen kraj, kjer se lahko obiskovalec  osredotoči na mantro starodavnega zvoka, optične iluzije podob pred sabo in, nenazadnje, na svojo lastno praznino, na svoje lastno vesolje njega.