Črna kocka

V tem projektu se je avtor ukvarjal z oblikovanjem likovnega prostora s pomočjo novih tehnologij. Skušal je oblikovati likovni prostor, ki bo gledalca zaobjel in mu bo pomenil svojevrstno likovno doživetje, ki bo zanj nekaj še ne doživetega. Oblikovanja likovnega prostora se je avtor lotil na poseben način, pri svojem delu pa je uporabil nove medije. Prostor, ki ga je oblikoval, in v katerega se gledalec potopi z VR-očali, je netipičen za VR-svet; lahko bi mu rekli tudi nek brezčasen neprostor, v katerem se v celoti razprostira likovno delo. V tem prostoru običajna pravila dojemanja prostora ne veljajo več, tu ne deluje prostorski križ niti ne kartezijski koordinatni prostor. Gledalec je med svojo vizualno zaznavo v celoti obdan z likovnim delom, delo ga vase posrka. Ta projekt daje odgovore, ali je mogoče z novimi tehnologijami ustvariti poseben likovni ambient, v katerem se gledalec lahko zlije z likovnim delom, in ali doživlja ta ne-prostor, ki ima tudi neko drugo časovno komponento, kot nekaj podobnega sanjam oziroma podzavesti. Da bi lahko potrdil spoznanja in ugotovitve, si je avtor drznil zbrati tudi odzive gledalcev, ki so se srečali s to izkušnjo.

V projektu uporabljeni 3D-objekt – ČRNA KOCKA, ki deluje predvsem kot simbol virtualnega prostora, za gledalca pa tudi kot skrivnostni črni objekt v katerega ga teleportirajo VR-očala, je kocka dimenzije 1 x 1 x 1 m, in mat črne barve. Kocka je zaprta z vseh strani. Vstop v notranjost kocke je gledalcu namreč omogočen le z virtualnimi očali.

Vse stranice kockine notranjosti oblikujejo likovni prostor. Likovni prostor prehaja z ene stranice kocke na drugo. Slikarsko delo se razprostira po vseh površinah notranjosti in tvori kontinuirano, neortogonalno celoto.

S to instalacijo je avtor skušal raziskati, kako deluje prostorski križ v specifičnem virtualnem svetu in kako se gledalci odzivajo na razstavljeno virtualno likovno delo oziroma kakšni so ob tem njihovi občutki.

Na osnovi teoretičnih izhodišč, ter na osnovi praktičnega dela – izdelave 3D-objekta – ter postavitve le-tega v galerijo, je avtor prišel do naslednjih zaključkov: S pomočjo novih medijev je mogoče zelo učinkovito oblikovati likovni prostor. Prostorski križ, ki ga človek uporablja pri dojemanju prostora v virtualnem svetu, v predstavljenem primeru deluje zabrisano, popačeno in celo izničeno. Občutek kartezijskega koordinatnega prostora se izgubi. Zgodi se nek nov fenomen; da gledalca slika, v katero je tako rekoč potopljen, objame, in se v prostoru ne more orientirati. Gledalec s slike ne more umakniti pogleda, z njo je zaslepljen.

Dojemanje in doživljanje likovnega dela, ki ga gledalec opazuje v predstavljenem virtualnem svetu, je veliko intenzivnejše kot opazovanje likovnega dela v naravi. S pomočjo novomedijske tehnologije, ki jo je avtor uporabil v tem projektu, lahko gledalec virtualno vstopi v likovno delo, in se dejansko integrira v samo likovno delo, ki ga, glede na svoj položaj opazovanja, dojema na svoj specifičen način. Pri tem gre še za nekaj več. Gledalec se nahaja znotraj neke likovnosti, ki je bliže sanjam kot občutku VR-prostora. Dojemanje prostora je podobno kot v sanjah. Sanje pa so naša podzavest. Virtualno likovno delo na svoj posredni način kaže, kaj se dogaja v podzavesti sodobnega človeka in opazovalca nagovarja s svojo zgodbo.