VIVIAN XU – Serija Kože

Izbor gostujočih kuratork: Robertina Šebjanič in Alenka Trebušak

Serijo Kože sestavljajo izsledki umetniške in eksperimentalne raziskave, v katerih umetnica obravnava polje razvijajoče se nosljive tehnologije. Njeno zanimanje se osredotoča na povrhnjico kože, na največji organ človeškega telesa, ki predstavlja mejo med notranjim in zunanjim, med subjektom in Drugim ter kako lahko nove tehnologije zameglijo, manipulirajo in na novo izumljajo omenjeno ločnico.

ELEKTRIČNA KOŽA

2016

Nevidna pokrajina elektromagnetnih signalov se je z razvojem in širjenjem elektronske tehnologije spremenila. Postala je bolj prisotna v našem okolju kot kadarkoli prej in predstavlja pomemben del tvarine sodobnega življenja. Vprašanje, ki ga umetnica obravnava v prvem delu serije, je ali se bomo ob spremembah življenjskega prostora, ki ga je vanj vnesla tehnologija, spreminjali tudi sam?

Umetnica z delom Električna koža raziskuje možnosti oblikovanja nosljivega pripomočka, ki omogoča povečati funkcionalnost naše kože, in sicer na zaznavo elektromagnetnih polj (večinoma za spekter radijskih valov) ter podatke prevesti v informacije, ki jih zazna naš čut za tip. Pripomoček tvorita dva dela: prvega predstavlja mreža večsmernih anten, ki delujejo kot senzorji in sonde, drugega pa elektrode, ki stimulirajo kožo uporabnika. Skozi »umetno kožo« ali »eksoskelet« se spreminjajo naše zaznave in razumevanje prostora ter gibanja, posledično pa tudi naše interakcije z okoljem. S projektom umetnica sproža razmislek o koevoluciji človeka in tehnologije ter opozarja na moč vpliva okolja na telesni razvoj in vedenje.

Projekt je bil predstavljen v:

Anomaly Unreasonable mini-dokumentarni film

Creators Project, Vice: Kitajska, mini serija Future Home, Epizoda 7: Kitajska

Intervju: CGTV English Channel 

ZVOČNA KOŽA

2018

Zvočna koža predstavlja drugo delo v seriji »umetnih kož«, s pomočjo katerih umetnica raziskuje problematiko vpliva okolja na človeka in koncept koevolucije človeka in strojev. S pričujočo kožo obravnava prostorski zvok. Nosljivi pripomoček lahko prenaša usmerjeni zvok, potovanje zvoka pa ponazarja fizični odnos med uporabnikom in okoljem. Gre torej za nekakšno simulacijo netopirjevega ali kitovega sonarnega sistema. Tudi to delo se v iskanju možnosti širjenja človeške občutljivosti s pomočjo nosljivih pripomočkov, napaja v živalski senzoriki, sistemu, ki je človeški izkušnji tuj.

Prvi prototip je omogočil UNArt Center.