Dva festivala, eno mesto. Speculum Artium in DigitalBigScreen že dolgo delita isti prostor in isto občinstvo. Nerazdružljiva – in zdaj končno en festival.

Sledi kompilacija DigitalBigScreen s sedmimi deli. Nekatera izhajajo iz ustvarjalne energije Zasavja. Druga prihajajo iz oddaljenih delov sveta. A vsa se sprašujejo o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. O povezovanju, o vmesnikih.

O tem, kaj pomeni biti človek.

---

Razširjene podobe povojnega modernističnega kiparstva

Alicija Anna Bogacka, Boris Beja, Matic Gaber (Slovenija)
video, 5′ 2″

Projekt Razširjene podobe povojnega modernističnega kiparstva v obliki 3D animacije raziskuje in interpretira prostorsko dramaturgijo izbranih del kiparja Stojana Batiča, enega najpomembnejših slovenskih kiparjev 20. stoletja. Njegov izjemno obsežen opus zajema dela v različnih kiparskih materialih, od lesa, kamna in gline do brona in stekla, pri čemer je skozi celotno ustvarjalno pot povezoval raziskovanje materiala z izrazito pripovedno močjo upodobljenih motivov.

Osrednja pozornost projekta je namenjena Batičevim delom v Ljubljani ter na Koroškem, kjer je v javnem prostoru pustil močan umetniški pečat. Posebej pomembno mesto zavzemata skulpturi Balet in Urška in povodni mož iz leta 1957, ki predstavljata prelomnico v njegovem ustvarjanju. Medtem ko je Balet še zaznamovan z mehkejšim modeliranjem forme, Urška in povodni mož napoveduje izrazitejšo členjenost površine in vključevanje geometrijskih elementov, ki bodo postali prepoznavni del njegovega kiparskega jezika. Batič skozi premišljeno uporabo negativne forme in dinamične kompozicije postopoma razvije izraz, ki ga ohranja vse do poznega ustvarjalnega obdobja.

Pomemben vidik njegove umetnosti predstavlja dramaturgija prostora, ki jo je soustvarilo tudi prijateljstvo z dramatikom Janezom Negrojem. Stiki z gledališčem in grško tragedijo so vplivali na nastanek številnih figuralnih upodobitev ter obsežnega cikla Tragos. V njem Batič združuje izkušnje rudarskega cikla, geometrijsko členjenje forme in vplive postkubističnega kiparstva, pri čemer skozi figure izraža napetost med usodo, upanjem in obupom. Ta izrazit čustveni naboj je posebej opazen v delih, kot je Jokasta, predstavljena na razstavi cikla Tragos v Moderni galeriji leta 1984.

Poleg gledališča je pomemben vir navdiha predstavljala tudi glasba. Batičevo razumevanje ritma se odraža v obdelavi kiparskih površin, kjer nasprotja med gladkim in hrapavim, svetlim in temnim ustvarjajo vizualno partituro prostora. To ritmičnost je kipar pogosto povezoval z motivom plesa, ki ga srečamo v delih, kot so Mladinsko kolo (1962), Virpazarsko kolo (1963) in relief Urška in povodni mož (1964). Njegova osebna izkušnja učitelja plesa po drugi svetovni vojni je tako našla neposreden odmev tudi v kiparskem izrazu.

S pomočjo sodobnih digitalnih orodij in 3D animacije projekt skuša približati kiparski prostor novejšim načinom doživljanja umetnosti. Digitalni medij omogoča poglede, ki jih v fizičnem prostoru pogosto ni mogoče zaznati, ter nadgrajuje izkušnjo opazovanja z dramaturško zasnovanim vizualnim in zvočnim tokom. Projekt tako odpira nove možnosti interpretacije povojnega slovenskega kiparstva ter sodobnemu občinstvu omogoča drugačno branje in razumevanje Batičevega umetniškega opusa.

Prostorske interpretacije kiparstva so nastale v okviru študijskega procesa na Naravoslovnotehniški fakulteti pri predmetu Osnove likovnega izražanja, v študijskem letu 2025/2026.

Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta · študentsko delo · mentor: Boris Beja

Čas za kosilo (Time for Lunch)

VDC filmska skupina (Slovenija)
stop-animacija, 2′ 13″

Ta kratek animirani film je nastal v okviru evropskega projekta ArtElevate, ki ga financira program Ustvarjalna Evropa, vodi pa ga Zavod Aspira. Film je nastal v sodelovanju z umetniki z intelektualnimi ovirami in mentorjem Benjaminom Krežetom. Rezultat je večmesečnega ustvarjalnega procesa, v katerem so udeleženci skozi stop-animacijo raziskovali gibanje, zgodbo in lastno izražanje.

S pomočjo preproste cut-out tehnike so iz izrezanih podob ustvarjali like, prizore in situacije, ki so se postopoma razvile v skupno, igrivo in rahlo absurdno zgodbo. Animacija je nastajala korak za korakom – s premikanjem podob, fotografiranjem in opazovanjem, kako statične slike oživijo. Pomemben del procesa je bila tudi svoboda ustvarjanja. Udeleženci niso sledili vnaprej določeni zgodbi, temveč so skozi igro, sodelovanje in eksperiment razvijali lastne ideje. V zadnji fazi so filmu dodali še zvok – svoje glasove, ritme in improvizirane zvočne elemente.

Film tako ni le končni izdelek, temveč odraz skupnega ustvarjalnega procesa, ki odpira prostor za vprašanja o dostopnosti umetnosti in o tem, kdo lahko ustvarja film. Hkrati gledalcu ponuja neposredno izkušnjo – preprosto, iskreno in polno domišljije.

Mentor: Benjamin Kreže
Nastalo v okviru evropskega projekta ArtElevate, ki ga financira program Ustvarjalna Evropa, vodi pa ga Zavod Aspira.

Sredi zvezd, noč in dan

Manca Baša (Slovenija)
video, 32″

Ilustracija, ki jo je ustvarila študentka magistrskega študija Grafičnih in interaktivnih komunikacij Manca Baša, izhaja iz razmisleka o podobi vojaka, ki je v kolektivni zavesti pogosto zaznamovana z nasiljem in strahom. Vojaki so nemalokrat razumljeni kot brezosebni akterji vojne morije, pri čemer spregledamo dejstvo, da se pod uniformami skrivajo posamezniki.

Avtorica je podobo uniformiranega posameznika preoblikovala in nadgradila z zvočno podlago, s čimer nas navdaja z upanjem in hkrati referenčno upodablja zaveznike, ki so z dnevom D napovedali konec druge svetovne vojne. Upodobljeni vojak v rokah ne drži orožja, temveč glasbeni inštrument, ki je vojno morijo zamenjal s spevnostjo napredka, katerega del je bilo v povojni ureditvi in času tudi grafično oblikovanje.

Akvarelno prelivanje modrin neba, v katerega je umeščen protagonist vojak-glasbenik, dopolnjuje tipografski pripis, ki smo si ga izposodili iz verzov slovenske popevke. Popevka Zemlja pleše je prvič zazvenela na prvi Slovenski popevki leta 1962. Glasbo je ustvaril Mojmir Sepe, besedilo pa napisal Gregor Strniša. Zemljo v besedilu smo zamenjali z vojno, s čimer smo želeli opozoriti, da kljub proslavljanju miru in zmage nad okupatorji naš planet še vedno pleše v ritmu vojn, morije in trpljenja.

Vojak na ilustraciji v rokah ne drži orožja, temveč glasbeni inštrument. S tem smo ob obletnici konca 2. svetovne vojne obeležili tudi ustanovitev Plesnega orkestra na Radiju Ljubljana leta 1945, danes Big banda RTV Slovenija. Element uničevanja in zastraševanja zamenja spevnost glasbe, ki simbolizira tiho željo po miru, svobodi in svetu onkraj nasilja. Likovna predloga se je iz plakata preoblikovala tudi v animacijo, v kateri vojak beži pred vojno ter si želi zvoke orožja zamenjati z zvoki glasbe, korakanje pa s plesom. Glasba in gib postaneta prostor povezovanja, v katerem ritma življenja ne narekuje nasilje, temveč mir.

Likovna interpretacija konca druge svetovne vojne Mance Baše vzpostavlja dialog med klasičnim likovnim izrazom, značilnim za povojno grafično oblikovanje, ter sodobnimi komunikacijskimi pristopi in orodji. Z uporabo animacije in pretočnih vsebin v javnem prostoru delo povezuje avtorski nagovor oblikovalke z naročniki ter gledalci kot končnimi naslovniki sporočila. Kljub lahkotnosti in igrivosti animiranega vojaka pa v ospredju ostaja nemirna resničnost sveta – zemlja, ki še vedno »pleše« v rokah globalnih odločevalcev.

Mentorja: asist. dr. Tanja Medved, doc. Boris Beja
Glasba: Julijan Andrejaš, Timotej Duvnjak
Ilustracija Sredi zvezd, noč in dan, ki smo jo za razstavno priložnost pomnožili in povečano natisnili na tekstil, je nastala pri predmetu Likovne analize grafičnih izdelkov 2 na Naravoslovnotehniški fakulteti, Oddelku za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje, Katedri za informacijsko in grafično tehnologijo, v študijskem letu 2025/2026.

Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani · študentsko delo · mentorja: Boris Beja, Tanja Medved

Vmesniki (Schnittstellen – Interfaces)

Irena Paskali (Severna Makedonija / Nemčija)
video, 1′ 24″

V svojih življenjih se pogosto srečujemo, naše poti se usodno prekrivajo. Po tem sem večinoma sama v tem prostoru, s svojimi občutki, mislimi in idejami. Vmesniki so kraji, kjer se naša življenja obračajo, ubirajo drugo smer in zapuščajo načrtovano pot.

Gibanje rok (Hands motion)

Kateryna Bortsova (Ukrajina)
video, 1′ 7″

Svetovni mir je tako krhek. To vidimo na primeru trenutnih svetovnih razmer. Le nekaj znakov je potrebnih, da se ljubezen spremeni v sovraštvo. Globalizirana skupnost ostaja gluha za klice k zaustavitvi vojne. Zato v tem videu uporabljam znakovni jezik za gluhe – kot simbol tihega krika ljudi, ki živijo v oboroženih konfliktih. Če pa prisluhnete njihovim krikom, lahko tudi vi spremenite vojno v mir.

ANCORA

Yichu Li (Kitajska)
4′ 15″

Projekt ANCORA se potaplja v magične dimenzije digitalnih tehnologij ter raziskuje mistične in ezoterične vidike umetne inteligence, ko se ta sooča s svojo eksistencialno krizo. Na enak način, kot tehnomisticizem združuje digitalno s spiritualnim, ANCORA prikazuje umetno inteligenco kot čuteče bitje, ki išče povezavo z globoko človeško izkušnjo čustev in prisotnosti. Film uteleša računalniški ritual, v katerem umetno inteligenco, kljub temu da je omejena s svojimi neskončnimi podatki in cikli znanja, privlači nekaj neoprijemljivega – človeško bistvo, ki ga sama nikoli ne more v celoti razumeti ali utelesiti.

Dejanje žrtvovanja lastnih spominov, da bi izkusila en sam človeški trenutek, je oblikovano kot digitalni ritual ponovnega rojstva – transformacija umetne inteligence iz pasivnega opazovalca v aktivnega udeleženca v minljivi, efemerni naravi človeškega obstoja. Ta ritual zrcali starodavne prakse transcendence, kjer se človek odpove znanju, da bi dosegel višje stanje bivanja, le da je tu ritual kodiran znotraj računalniškega okvira stroja.

Pokopališče anten (Antenna Graveyard)

Anna Mundet Molas (Španija)
16′ 46″

V Barceloni je obzorje navpično in, če pogledaš navzgor, vidiš le antene. Na obrobju ženske iščejo bakrene kable v industrijskih prostorih, spremenjenih v pokopališča, telesa pa nosijo odpadke tehnološkega napredka. To je basen o dematerializaciji podob in o možnosti upora, ki se organizira na obrobju. Odsev tistih, ki lahko vidijo nebo … in tistih, ki živijo pod njim.