interaktivna skulptura

Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani · študentsko delo · mentor: Boris Beja

Umetniško-raziskovalni projekt, izhaja iz dela Rudarjev nagrobnik I (1965) kiparja Stojana Batiča ter njegovo dediščino prevaja v sodoben jezik tehnologije, interaktivnosti in okoljskega zavedanja. V središču projekta je funkcionalni merilnik kakovosti zraka, nastal na presečišču likovne umetnosti, inženirstva in oblikovanja. Objekt ni zgolj tehnična naprava, temveč interpretacija kulturnega spomina, ki skozi novo uporabno formo vzpostavlja dialog med preteklostjo in sedanjostjo.

Batičevo raziskovanje lignita v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pomeni pomemben premik v slovenskem kiparstvu. Material, pridobljen iz rudarskega okolja, je umetniku omogočil ustvarjanje novih odnosov med naravno strukturo, geometrijsko formo in simbolnim pomenom. Dela iz tega obdobja niso le umetniški objekti, temveč tudi nosilci kolektivnega spomina na kraje, ljudi in delo, povezano z rudarsko dediščino.

Projekt izhaja iz vprašanja, kako lahko sodobna tehnologija postane sredstvo za ponovno branje umetniške dediščine. Namesto rudarske svetilke, ki je eden prepoznavnih elementov izhodiščnega dela, je v novo oblikovanem objektu umeščen senzor za merjenje kakovosti zraka. Ta zamenjava ni zgolj formalna, temveč simbolna. Če je nekoč svetilka rudarju omogočala orientacijo v temi podzemlja, danes senzor razkriva nevidne podatke o okolju, v katerem živimo. Tehnološki element tako prevzame vlogo sodobnega orodja zaznavanja in postane metafora novega načina razumevanja prostora.

Objekt tako deluje kot most med materialno dediščino industrijskega okolja in digitalno kulturo današnjega časa. Merilnik kakovosti zraka odpira tudi širši razmislek o odnosu med človekom in njegovim okoljem. Zrak, ki ga vdihujemo, je pogosto samoumeven in neviden, vendar bistveno določa kakovost našega življenja. Projekt ne ponuja zgolj podatkov, temveč jih prevaja v razumljivo vizualno izkušnjo, v kateri se tehnične meritve srečajo z umetniško interpretacijo. Na ta način postane uporabnik hkrati opazovalec, bralec informacij in soudeleženec procesa ozaveščanja o prostoru, ki ga naseljuje.

Rezultat je dokaz, da dediščina ni statičen ostanek preteklosti, temveč živ prostor reinterpretacij, v katerem lahko zgodovinski umetniški opus postane izhodišče za razmislek o sodobnih družbenih in okoljskih vprašanjih.

Dih podzemlja je nastal pri predmetu Osnove likovnega izražanja na Naravoslovnotehniški fakulteti in je povabilo k premisleku o tem, kako lahko material, spomin in tehnologija skupaj oblikujejo nove načine doživljanja sveta. V dialogu med lignitom in senzorjem, med skulpturo in podatkom, med rudarsko preteklostjo in okoljskimi izzivi sedanjosti nastaja delo, ki dediščino ne le ohranja, temveč jo aktivno prevaja v naš čas.
– Boris Beja