Projekt Razširjene podobe povojnega kiparstva v obliki 3D-animacije raziskuje in interpretira prostorsko dramaturgijo izbranih del kiparja Stojana Batiča, enega najpomembnejših slovenskih kiparjev 20. stoletja. Njegov izjemno obsežen opus zajema dela v različnih kiparskih materialih, od lesa, kamna in gline do brona in stekla, pri čemer je skozi celotno ustvarjalno pot povezoval raziskovanje materiala z izrazito pripovedno močjo upodobljenih motivov.

Osrednja pozornost projekta je namenjena Batičevim delom v Ljubljani ter na Koroškem, kjer je v javnem prostoru pustil močan umetniški pečat. Posebej pomembno mesto zavzemata skulpturi Balet ter Urška in povodni mož iz leta 1957, ki predstavljata prelomnico v njegovem ustvarjanju. Medtem ko je Balet še zaznamovan z mehkejšim modeliranjem forme, Urška in povodni mož napoveduje izrazitejšo členjenost površine in vključevanje geometrijskih elementov, ki bodo postali prepoznavni del njegovega kiparskega jezika. Batič skozi premišljeno uporabo negativne forme in dinamične kompozicije postopoma razvije izraz, ki ga ohranja vse do poznega ustvarjalnega obdobja.

Pomemben vidik njegove umetnosti predstavlja dramaturgija prostora, ki jo je soustvarilo tudi prijateljstvo z dramatikom Janezom Negrojem. Stiki z gledališčem in grško tragedijo so vplivali na nastanek številnih figuralnih upodobitev ter obsežnega cikla Tragos. V njem Batič združuje izkušnje rudarskega cikla, geometrijsko členjenje forme in vplive postkubističnega kiparstva, pri čemer skozi figure izraža napetost med usodo, upanjem in obupom. Ta izrazit čustveni naboj je posebej opazen v delih, kot je Jokasta, predstavljena na razstavi cikla Tragos v Moderni galeriji leta 1984.

Poleg gledališča je pomemben vir navdiha predstavljala tudi glasba. Batičevo razumevanje ritma se odraža v obdelavi kiparskih površin, kjer nasprotja med gladkim in hrapavim, svetlim in temnim ustvarjajo vizualno partituro prostora. To ritmičnost je kipar pogosto povezoval z motivom plesa, ki ga srečamo v delih, kot so Mladinsko kolo (1962), Virpazarsko kolo (1963) in relief Urška in Povodni mož (1964). Njegova osebna izkušnja učitelja plesa po drugi svetovni vojni je tako našla neposreden odmev tudi v kiparskem izrazu.

Prostorske interpretacije kiparstva so nastale v okviru študijskega procesa na Naravoslovnotehniški fakulteti pri predmetu Osnove likovnega izražanja, v študijskem letu 2025/2026. S pomočjo sodobnih digitalnih orodij in 3D-animacije skuša približati kiparski prostor novejšim načinom doživljanja umetnosti. Digitalni medij omogoča poglede, ki jih v fizičnem prostoru pogosto ni mogoče zaznati, ter nadgrajuje izkušnjo opazovanja z dramaturško zasnovanim vizualnim in zvočnim tokom. Projekt tako odpira nove možnosti interpretacije povojnega slovenskega kiparstva ter sodobnemu občinstvu omogoča drugačno branje in razumevanje Batičevega umetniškega opusa.
– doc. Boris Beja

Koprodukcija: Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje, Katedra za informacijsko in grafično tehnologijo