Počitnice. Premikamo se z enega zaslona na drugega.

Življenje v kolektivni anesteziji za nelagodje in empatijo je preprosto – dokler je oaza bogato založena z vsebinami. A kljub temu ni povsem imuno na odmev globalnih grozot. Apatično je, dokler ni izlito blizu rane. Delo kritično obravnava odsotnost empatije in pomanjkanje želje po nujnih pogovorih v času odsotnosti, ki je dobesedno na dosegu roke. Lepe slike so lepe tudi, ko govorijo o bolečini. Ali pač?

Video instalacija se odvija hkrati na dveh sinhroniziranih zaslonih. Hiperoaza, prostor varen pred dotokom neprijetno ponavljajočih se misli, deluje kot mobilni arhiv krajine. Prostori, ki jih opazujemo, se spreminjajo – kot statične in idilične pokrajine, ki nas pomirjajo. Zvok spremeni podobo. S pomočjo programa za analizo arhiva srbskega jezika »Jerteh« je nastalo besedilo, ki temelji na nasilju v romanih srbske književnosti 19. in 20. stoletja. Upodobljene krajine zdaj dobijo drugačne pomene, saj postavljajo pod vprašaj našo neposrednost v trenutkih velikega čustvenega pritiska. Se vračamo k empatiji do teh pripovedi, kljub našemu – morda privilegiranemu – položaju?

Na spodnjem zaslonu računalnik izvaja analizo uporabljenega besedila in razvršča stavke glede na njihovo kompleksnost. Pomen besed postane prezrta kategorija – komentar na vse večjo odtujenost tehnologije, ki naj bi služila boljšemu razumevanju človeka. Hkratno gledanje dveh zaslonov opozarja na razpršeno pozornost in večzaslonsko izkušnjo.