Živimo v času vseprisotne in normalizirane militarizacije. Propaganda vojaške moči pronica v vsakdanji diskurz – kot da je obramba nujna in samoumevna, kot da je vojna neizogibna. Redko se zares vprašamo, kdo je sovražnik in kako bi ga lahko razgradili – ne kot tarčo, temveč kot konstrukt. Vojaška industrija, kot neločljiv del kapitalistične ekonomije, potrebuje nenehen zagon, nove konflikte in svežo kri.

Čeprav je človek povzročil antropocen, tega obdobja ne obvladuje – tako kot ne zmore nadzorovati niti ustaviti vojne. Mir postaja le začasna prekinitvena točka, napet prostor trenj med vojnimi stroji. Tehnokapitalistični vojni aparat potrebuje svoj specifični krvotok: dve tekočini, dve sili – nafto in kri. Nafta je življenjska kri, ki utripa po arterijah vojne, piše iranski filozof Reza Negarestani.

Namesto da bi odpravljali vzroke civilizacijskih kriz, zdravimo zgolj njihove posledice – parcialno, površinsko, velikokrat dobičkonosno. Vendar pa se vojnih zločinov ne da skriti. V mešanici nafte in krvi kri ostaja vidna – kot opomin in klic k odgovornosti. K novim generacijam, ki naj govorijo drugače.

Sodelavca pri projektu: Zala Zia Lenárdič, Tomaž Šimnovec
Strokovna sodelavka: doc. dr. Andreea Oarga UNG