Navdih za delo Resonirajoča odsotnost je avtorica našla v posebnem občutku, določenim z neprevedljivim izrazom Awumbuk, ki opisuje melanholijo in občutek praznine, ki ostaneta po odhodu obiskovalcev. Delo zaznava prisotnost in gibanje gledalcev ter z gibanjem vode poskuša z njimi vzpostaviti stik in komunicirati, a se bo, ko gledalci odidejo, vrnilo v stanje tihe otopelosti. Tako spodbuja razmislek o krhkosti medosebnih odnosov in srečanj ter o vznemirjenosti, ki jo povzroča strah pred soočenjem s praznino, ki sledi.