Vizija in retrogradnost kibernetske skulpture Senster
Avtorici koncepta in besedila: dr. Magdalena Germek in doc. dr. Kristina Pranjić
Gostje:
- Patrik Lechner (Univerza za uporabne umetnosti Dunaj – Digitalna umetnost),
- dr. Anna Olszewska (Univerza za znanost in tehnologijo AGH v Krakovu),
- izr. prof. dr. Peter Purg (Novi mediji, Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici)
Pogovor bo vodila: doc. dr. Kristina Pranjić
Koncept sta zasnovali: doc. dr. Kristina Pranjić in dr. Magdalena Germek
Nedavna reaktivacija Sensterja (2017/18), enega prvih uspešnih primerov kibernetske umetnosti iz sedemdesetih, do katere je prišlo na pobudo Univerze za znanost in tehnologijo AGH v Krakovu, odpira pomemben sklop vprašanj, ki so povsem kritično-sociološke in filozofsko-estetske narave ter izhajajo iz specifik trenutnega prostora in časa. V prvi vrsti gre za problematizacijo legitimacije financiranja tovrstnih dragih projektov, v času ko se finančna sredstva v veliki meri dodeljujejo predvsem uporabni tehnologiji. Podobno je komentiral tudi sam avtor skulpture, Edward Ihnatowicz, da je eden od vodilnih razlogov, zakaj umetniki zapuščajo kibernetiko, ravno visoka cena tovrstne tehnologije, ki je tako prepuščena komercializaciji, povezani s filmsko industrijo, Disneylandom in znanstveno-fantastiko. Kako potemtakem v svetu masovne proizvodnje, industrije zabave in usmeritve v pragmatičnost ter uporabnost tehnologije obuditi zaupanje v kibernetično umetnost? Ali lahko reaktivacijo Sensterja razumemo kot konstruktiven korak proti komercializaciji in (profitnem) pragmatizmu tehnologije?
Po drugi strani pa oživitev tega dela nagovarja tudi vprašanje, povezano s kritiko fetišizacije objektov iz preteklosti. Cilj tovrstnega obujanja preteklih del je ravno v očaranosti nad njihovo »zastarelostjo« oz. »retro-momentom«. Tudi Ihnatowicz, ki v enem od intervjujev skoraj preroško najavi obuditev svojega dela v prihodnosti, vidi osrednjo težavo nove poustvaritve dela v tem, da bi bilo kriterijem umetnosti zadoščeno že s samo ponovitvijo originalne konstrukcije. To bi namreč pomenilo zgolj glorifikacijo zaradi retrogardnega principa oz. »retrogardno fetišizacijo«.
Umetniške ideje Ihnatowicza pa so od samih začetkov njegovega dela bile povezane s tehnološko revolucijo in vizionarskim pogledom v prihodnost. Dejstvo je, da sta umetniška in tehnološka revolucija pri njem nujno povezani. Zato bi po umetniku tudi obuditev umetniškega dela, ki obstaja na preseku s tehnologijo in znanostjo, morala upoštevati nove tehnološke zmožnosti, ki jih je v vmesnem času prinesel napredek tehnologije. Vse ostalo bi namreč pomenilo le zanimivo ponovitev dela, ki pa bi bilo brez pravega umetniškega doprinosa.
Upoštevajoči to misel kibernetičnega umetnika, se moramo potemtakem vprašati natanko o gesti same reaktivacije dela. Postavlja se nam širše vprašanje smisla in cilja obujanja medijskih inštalacij iz preteklosti v današnjem času – ali tovrstne ponovitve tehno-umetnin ostanejo v območju arhiviranja za potrebe izobraževanja in kulturne dediščine ali pa vseeno spadajo v območje umetniškega? Ali je torej ponovitev umetnine brez tehnološke nadgradnje torej nujno nekaj, kar samo na sebi nima estetske vrednosti ali pa je možno že v samem aktu ponovitve videti nekaj, kar ni le preprosta iteracija, ampak akt ustvarjanja novega? To bi pomenilo, da bi izhajali iz specifičnega filozofskega pojma ponavljanja (Kierkegaard, Deleuze), ki zaobjema tudi koncepte »zareze«, »diskontinuitete« in »proizvodnje novega« (Badiou).
V povezavi z zahtevo po proizvajanju novega, ki v veliki meri danes tudi konstituira naše zaznavanje umetniškega, se moramo dotakniti naslednjega zanimivega aspekta – in to je sama tema zastarelosti in trajanja forme, ki pa je, posebej znotraj področja tehnološkega, povezana ravno z idejo napredka, specifičnega za razvoj kapitalističnega modusa ekonomske produkcije. Vprašanje zastarelosti je v kibernetični umetnosti zelo pomembno vprašanje, ki naslavlja osrednji moment, na katerem sloni posebnost tovrstnega umetniškega dela. Kibernetski moment se že po svoji definiciji konstantno spreminja, nadgrajuje in je povsem podrejen zakonom napredka. Kaj je potemtakem tisto, kar omogoča tovrstni umetnosti, da traja? Ali gre nemara za to, da je moment trajanja pravzaprav vpisan v umetniško formo? Ali je torej natanko umetniška forma oz. umetniški koncept tisti, ki je zmožen večnosti in univerzalnosti, ne glede na tehnološke spremembe? Ali je torej dejstvo, da je Senster bil ustvarjen kot umetniška skulptura, tisto, kar ga »reši« zastarelosti in je njegova reaktivacija nekaj podobnega kot na primer nova uprizoritev Sofoklove Antigone?
