Že od nekdaj se človek uči od narave: preučuje žuželke, rastline ter naravne pojave, iz njih črpa logiko delovanja, grajenja, premikanja itd. Vse to aplicira na svoje izume in posledično v tehnologijo, ki se kmalu razširi v splošno uporabo. A iz česa bomo črpali, ko ne bo ničesar, na kar bi se lahko oprli?

Avtorica je zasnovala večjo kinetično skulpturo, s pomočjo katere poskuša dojeti čas in prostor v povezavi z dogodki, ki se zgodijo, ter našimi odzivi nanje. Večina ljudi si včasih zaželi, da bi bilo »tako kot prej« ali da gre nekaj »nazaj«. To seveda v linearnem svetu, za ljudi najbolj primarnem svetu, ni mogoče. Čas gre naprej, dogodki pa se nizajo drug za drugim.

Kovinska skulptura upodablja ogromen regrat v polnem razcvetu. Na njegov cvet so z nežnimi tankimi žičkami pritrjene mrtve žuželke – čebele. Avtorica je ustvarila lažen cvet za mrtva bitja in jih postavila v položaj, v katerem so bile za časa svojega življenja. S tem nastavlja ogledalo človeštvu, ki ves čas deluje po enakem načelu: ljudje poskušamo napake odpraviti tako, da ohranjamo in ponovno ustvarjamo enako stanje, ne upoštevamo poteka dogodkov in se le stežka adaptiramo na nove situacije. S tem pa rušimo naravni red.