Post-digitalna umetnost obravnava razvijajočo se dinamiko med digitalnimi tehnologijami in umetniškimi izrazi, pri čemer daje prednost človeškim vidikom pred digitalnimi. V okviru sodobne estetike, ki poudarja človekovo aktivno prizadevanje za estetske izkušnje, se vse bolj izpostavlja globoka povezava med umetniško produkcijo in prevladujočimi socialnimi, ekonomskimi in političnimi izzivi, vključno z vprašanji, kot so ekologija, zdravstvene krize in konflikti, saj umetniki s pomočjo ustvarjalnosti poskušajo povečati javno ozaveščenost in najti rešitve. V obdobju, v katerem prevladujejo vseprisotne lažne novice, pomanjkanje objektivnih kriterijev in poplava spletnih vsebin, ki jih ni mogoče preveriti in so estetsko privlačne, vendar imajo vprašljivo epistemološko vrednost, je nujno potrebno preučiti povezavo med umetnostjo, estetiko, etiko in politiko.

V svojem plesnem videu Confinement Capsule Paula Rakić opisuje subjektivno izkušnjo simulacije, kloniranja, tehnologije in umetne inteligence. Kapsula, kot področje umetne inteligence in simulacija, je predstavljena kot edina resničnost, ki jo imamo. V videu umetnica/plesalka skozi izrazne gibe izraža občutek nemira, osamljenosti, ujetosti in absurda.

Marko Mrvoš v svojem intermedijskem delu Awareness of Reality raziskuje razmerje med optično iluzijo in prostorom. Delo se vedno prilagodi lokaciji, da se zagotovi realizacija optične iluzije. Poleg drugih predmetov, ki jih je ustvaril umetnik sam, delo vključuje tudi vsebino iz družbenega omrežja X, ki je sestavljena iz komentarjev uporabnikov in je predstavljena kot mreža – ker so vsi “povezani”.

Poleg študentskih del razstava vključuje tudi dela umetnikov z bogatimi izkušnjami na področju umetne inteligence in zvočne umetnosti.

V svoji avdiovizualni instalaciji Neighbourhood Stories Aleksandar Vejnović raziskuje obdobje po vojnah v Jugoslaviji. Zvok instalacije temelji na besedi “vojna”, ki doživlja permutacije in se manifestira kot različni zvoki. Zvočne in vizualne komponente instalacije obstajajo neodvisno; odprte so za interpretacijo obiskovalcev ali poslušalcev, ki lahko prosto vstopajo in izstopajo iz instalacije.

V video zanki in dveh digitalnih tiskih z naslovom Unbuilt Anamarija Podrebarac raziskuje odnose med arhitekturo in strukturo enoceličnih organizmov dinoflagelatov, ki naseljujejo oceane. Sposobnost dinoflagelatov, da izkoriščajo svetlobo, kot svetilnik bioluminiscence in kot kompas za fotosintezo, je navdihnila umetnico, da je v svoje oblikovalske ideje vključila inovativne svetlobne rešitve, ki so energetsko učinkovite in estetsko presunljive.

Predstavljena umetniška dela raziskujejo vezi med umetno inteligenco in sodobnim umetniškim izrazom ter preučujejo razmerje med človeško ustvarjalnostjo in digitalnimi tehnologijami.