ob 17.00

dr. Narvika Bovcon: Igralni modeli kot trajnostni konceptualni zapisi novomedijskih umetnin

V prispevku premišljujemo, ali je mogoče novomedijska umetniška dela opisati s teorijo videoiger, kot jo je razvil Alexander Galloway v svoji knjigi Gaming: Essays on Algorithmic Culture (2006). Galloway predlaga dve osi za analizo akcij v videoigrah: diegetične ali nediegetične akcije na prvi osi, ki jih izvaja igralec ali stroj na drugi osi, ter na podlagi teh dveh osi opiše štiri tipe akcij. Drugič, v novomedijskih umetninah Sreča Dragana bomo poiskali ponavljajoče se metode in motive in jih povezali z Gallowayevimi tipi akcij v igrah. Rezultati interakcije, kot so elokucije, selekcije, povezave, naključja ipd., so običajno zapisani v podatkovni bazi njegovih novomedijskih umetniških projektov, interpretiramo jih lahko kot zapise z umetnostjo podprte socializacije uporabnikov. Poleg tega se bomo osredotočili na specifičnosti različnih medijev, vključenih v interaktivne instalacije, npr. telesne intervencije v obogateni resničnosti, semantizacijski akti v jezikovnih korpusih, narativizacija podatkovnih zbirk slik, tehno performansi, vodeni z računalniškim vidom, konceptualne igre itd. Nazadnje bomo predlagali izvedljivo rešitev, ki ponuja scenarij za poustvarjanje nestabilnega medijskega umetniškega dela z opisovanjem njegove logike, lastnosti, funkcij in atributov na različnih ravneh (konceptualni, kontekstualni, algoritemski, tehnološki, zgodovinski). (ARIS J7-3158, Trajnostna digitalna hramba slovenske novomedijske umetnosti)

Narvika Bovcon je profesorica za video in novomedijsko umetnost, poučuje na Fakulteti za računalništvo in informatiko ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Njena raziskovalna področja vključujejo uporabniške vmesnike za razstave na interaktivnih spletnih platformah ter v okoljih virtualne in obogatene resničnosti. Od leta 2016 je glavna in odgovorna urednica revije Likovne besede.

ob 17.20

dr. Aleš Vaupotič: Žanrska pravila kot okvir za ohranjanje in proučevanje novomedijske literature

Človeška epistemologija je osnovana na dveh stebrih: čutni izkušnji (Humov empirizem ali fenomenologija) in logiki, ki temelji na teoriji množic. Quine v Epistemology Naturalized razume človeka kot naravnega transformatorja, ki dokaj skromen čutni vnos pretvarja v pravi hudourniški izhod opisov. Tudi Carnapovo racionalno rekonstrukcijo (logično rekonstrukcijo sveta iz čutnih podatkov) je mogoče razumeti kot ustvarjalne in domiselne mehanske simulacije pretvorb iz sveta izkustvenih implikacij v različne jezike. Takšna odmaknjena in s pravili vodena ideja iger kot igrivih alternativnih svetov, po možnosti v reduciranem stanju, kot trdi Huizinga, lahko zagotovi pomemben pogled na algoritme literature novih medijev, pa tudi na njene druge značilnosti. Pravila za posamezna dela so povzeta v žanrskih konstruktih, ki jih bomo upoštevali za področje, kjer se križajo novi mediji in literatura. Žanre lahko izpeljemo iz literarnih tradicij in iz temeljnih vidikov novomedijske umetnosti, ki zajemajo algoritemsko gradnjo komunikacijskih artefaktov iz (bolj ali manj obsežnih) arhivov izrekov v različnih medijih in drugih podatkov. Teorija Espena Aarsetha je kibertekst obravnavala kot perspektivo za študij literature in ne za določen žanr (Cybertext, 5). Nazadnje, treba je obravnavati tudi problem, da je danes že več generacij digitalnih medijskih umetniških del globoko v preteklosti, medtem ko medijska umetnost ostaja sinonim za »novo« in »nastajajoče«, zaradi česar je težko prepoznati obsežnost izgube teh del. Pristop, ki temelji na žanrskih pravilih, poskuša rešiti vprašanje ohranjanja z identifikacijo ključnih elementov posameznih del, ki jih je treba zabeležiti in ohraniti. Opisi so že interpretacije z intrinzičnim ciljem narediti dela ponovno aktivna in dostopna občinstvu prihodnosti. V zaključku bo predstavljen pilotni projekt ohranjanja novomedijskega umetniškega dela Nacija – kultura Vuka Ćosića (2000). (ARIS J7-3158, Trajnostna digitalna hramba slovenske novomedijske umetnosti)

Aleš Vaupotič je literarni komparativist, medijski teoretik in novomedijski umetnik. Zaposlen je kot višji znanstveni sodelavec na Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Med letoma 2021 in 2023 je bil direktor Moderne galerije v Ljubljani, leta 2022 pa komisar za Slovenski paviljon na Beneškem bienalu. Trenutno je vodja interdisciplinarnega raziskovalnega projekta Trajnostna digitalna hramba slovenske novomedijske umetnosti. Med njegovimi raziskovalnimi zanimanji so teorija diskurza, semiotika, primerjalna umetnostna veda, teorija novih medijev, metodologija digitalne humanistike in realizem v umetnosti. Njegova monografija Vprašanje realizma (2019) raziskuje kontinuitete in premike med tradicionalnimi in novimi mediji.

ob 17.40

dr. Eszter Polonyi: Poučevanje medijske arheologije: od-učenje in ponovna predstava o zgodovinskem jazu

Medijskega arheologa so imenovali eksperimentator (Fickers in van den Oever), upogibnik (G Hertz in Jussi Parikka), »mislec« (Ted Nelson, Lori Emerson, Erkki Huhtamo). Včasih se medijski arheologi z nenaklonjenostjo imenujejo »medijski/zgodovinarji«. Medijski arheolog se redko imenuje »študent« medijev. Vendar se je pred kratkim pojavilo več besedil, ki nakazujejo, da je medijska arheologija kot področje inherentno pedagoško, v smislu, da predpostavlja izkustvene, špekulativne in utelešene oblike pridobivanja znanja (Fickers in van den Oever; Patrick Ellis in Colin Williamson, Wanda Strauven ). Ta članek sledi pozivu nedavnih medijskih arheologov, kot sta Andreas Fickers in Annie van den Oever, k čutno angažiranemu srečanju z medijskimi artefakti. Nakazuje, da bi lahko medijska arheologija s takšnimi metodami eksperimentiranja in poustvarjanja predstavljala nekakšno odvajanje od toksičnih pozicij subjektov, vgrajenih v same medijske tehnologije. S tem, ko je zgodovinski jaz postal najpomembnejši, a potlačen medij na tem področju, članek trdi, da je medijska arheologija morda nepogrešljiva za zgodovinsko pisanje, ker zgodovinarjem in študentom zgodovine ponuja priložnost, da radikalno na novo zamislijo sebe (Michel Foucault, Peter Galison, Claudia Rankine). (ARIS J7-3158, Trajnostna digitalna hramba slovenske novomedijske umetnosti)

Eszter Polonyi je docentka na programu Kulturna zgodovina Univerze v Novi Gorici. Doktorirala je na Columbia University. Svoje delo o medijski arheologiji je objavila v revijah Apertura, The New Review for Film and Television in Found Footage Magazine, še tri eseje ima v recenziji: za revijo Apparatus & Artifact: Journal for Media Archaeology, za Routledge Reader Art and Artifice in Visual Culture: Eighteenth Century to the Present in za Routledge Reader Media Archaeology.

ob 18.00

dr. Uroš Ocepek: AI and Artistic Creation

Eden izmed 50 najboljših evropskih učiteljev leta 2023 se bo posebej za festival Speculum Artium poglobil v vprašanje, kako se odreže umetna inteligenca kot umetniški ustvarjalec. Odprl bo dilemo, ali je že postala konkurenčna človeku, ga morda lahko že nadomesti in kje je umetnik še vedno v prednosti pred njo. Zanimivo bo prisluhniti, kje sam vidi umetniško ustvarjanje čez 5 let.