Akademija za uporabne umetnosti Univerze na Reki · mentorja: Mihael Giba in Boris Beja

Študenti_ke dodiplomskih študijskih programov Akademije za uporabne umetnosti Univerze na Reki (APURI), so se vključili_e v 21. izdajo manifestacije Moje, tvoje, naše v organizaciji in produkciji društva Drugo more, pri čemer so se navezali_e na skupinsko razstavo The World is Sleepwalking kuratorke Danijele Cotimbo.

Izhajajoč iz teme razstave, namreč resničnosti, ki jo opisujemo kot budno sanjanje, v kateri se deepfake vsebine, memi, generativna umetna inteligenca in fragmenti postinternetne vizualne kulture zlivajo v neprekinjen tok slik, so študenti_ke v okviru sodelovanja z Drugim morem razvili_e lastna avtorska dela. Skozi dialog z deli razstavljenih umetnikov (Zach Blas, Most Dismal Swamp / Dane Sutherland in Silvia Dal Dosso) študentski odgovori raziskujejo teme umetne inteligence, deepfakea, brainrota, postresnice, ideološkega razcepa, halucinacijskih svetov platformsko posredovane kulture ter simbolnih sistemov, ki se v njej oblikujejo – od starodavne keltske in slovanske simbolike do novih internetnih ikon, kot sta 67 ali Skibidi Toilet.

Študentke in študenti Laura Barac, Katja Butorac, Arijana Grubišić, Anamaria Horvacki, Leona Kirasić, Andrea Kolak, Petra Korač, Aoife O’Shea, Morena Pavlović, Nuri Pires, Lucija Prpić, Nádia Sousa, Antonia Sverić in Maja Šimić so se odzvali z uporabo širokega razpona medijev in poetik. Določena dela obstajajo v prostoru virtualne resničnosti, kjer percepcija izgublja oporišče, medtem ko druga uporabijo klasični format stripa, da bi narativno razčlenili logiko brainrota in vsebin, generiranih z umetno inteligenco (UI). Pojavljajo se tudi dela v obliki koncepta videoigre in distopičnega sveta v kolapsu, kot tudi interaktivne instalacije, ki se odzivajo na prisotnost gledalca_ke in tematizirajo algoritemsko oblikovanje vizualne resničnosti. Prisotna so spletno zasnovana (web-based) dela in net art, ki temo umeščajo neposredno v brskalnik, ter digitalni kolaži, ilustracije in intervencije v znana dela umetnostne zgodovine, v katera se prikradejo liki, rojeni na družbenih omrežjih.

Med pogostimi motivi izstopa metafora morja, oziroma interneta kot neskončne vodne gladine, po kateri sodobni uporabnik_ca „lebdi“ in „lovi“ posnetke zaslona (screenshote), a tudi kot vira, katerega količine se tiho trošijo v infrastrukturi generativne umetne inteligence. Ob njej se pojavljajo portali in prehodi v algoritemske sisteme, zaščitni simboli in ritualni predmeti kot odgovor na nevidne sile digitalnega okolja, odnos med svetlobo in temo kot metafora filtrirane percepcije ter spoj starodavne in internetne ikonografije, v katerem se keltski in slovanski simboli življenja, smrti in ponovnega rojstva srečujejo z brainrot jezikom memov. Nekaj del neposredno preizprašuje prenasičenost z vsebinami in potrebo po premoru, medtem ko druga gradijo povsem nova distopična vesolja z lastnimi liki in mitologijami.

Dela so študenti_ke razvili_e pod mentorstvom doc. Borisa Beje in doc. art. Mihaela Gibe. Projekt je zasnovan kot trojna naloga: refleksija na temo razstave, dialog s konkretnimi deli razstavljenih umetnikov ter raziskovanje enega od ključnih medijev razstave (video, instalacija, generativna UI, net art).

Rezultat je raznolika skupina del, ki – vsako iz svojega zornega kota – postavlja isto vprašanje, ki ga zastavlja tudi sama manifestacija: ali lahko tokove budnega sanjanja spremenimo v lucidne sanje?
– doc. art. Mihael Giba