Biološke procese pogosto beremo skozi antropocentrično prizmo – življenje razumemo po analogiji lastnega telesa, lastnih potreb, želja in zaznav. Prav tu nastaja razpoka med tem, kar si predstavljamo, in tem, kar dejansko obstaja. Ta razpoka je izhodišče pričujočega dela. Anatomija zlate ribice (ali O produkciji želja) je kinetična kiparska postavitev, ki posega na področje bioarta in ki s subtilno igro gibanja, resničnosti in iluzije odpira vprašanja posameznikove_čine percepcije življenja, smrti in odnosa do naravnega sveta. Delo je preplet naravnega ekosistema, simbolike in človekovega kulturnega imaginarija. V kubusni izsek ribnika, kjer »rastejo« stereotipni lakirani kovinski cvetoči lokvanji, so z različnimi mehanizmi vpete preparirane mrtve živali, ki živijo v ribniškem habitatu. Tako so nad gladino pozicionirane preparirane pikapolonice, kačji pastir in muhe – te so pritrjene na žice, le-ta pa na urni mehanizem, ki vsako sekundo zarotira žuželke za 6 stopinj ter jih tako vrača v življenje. V podvodnem delu so na krožnico pritrjene nagačene zlate ribice – tiste seveda, ki v zameno za svobodo izpolnijo tri želje, in ki se s pomočjo motorja, skritega v spodnjem delu, počasi krožno vrtijo – s tem pa ustvarjajo živahno iluzijo plavanja. Ribnik na prvi pogled prekipeva od življenja, a sistem je le navidezno živ – gibanje, ki nakazuje vitalnost, je v resnici mehansko mrtvilo. V tem kontekstu delo ne deluje kot ilustracija znanosti, temveč kot kritično polje, kjer se preizprašujejo naši odnosi do drugih življenjskih oblik, tehnologije in minljivosti. Če povzamemo – kakšne so danes naše tri želje?

Koprodukcija: Svetlobna gverila, Forum Ljubljana