Moje najljubše laži
Collin Kluchman
@Speculum Artium 2021
Svetloba sledi dihu. Pade noč, udari strela. Opoldanski ptiči pojejo naprej.
Ti dnevniški zapisi o fenomenologiji opazovanja in čakanja s podobami pišejo po ekranu z elektronskim črnilom. Posneti v času, ko je bil pisec zaprt v Vendéeju in Parizu v Franciji, prečkajo izkustveni svet takojšnjega občutenja in odmaknjeno kraljestvo tihega premišljevanja. Namen tablic, na katerih so razstavljene slike, je posnemati občutje in odsevnost papirja in črnila. Gledalci srečajo te ekrane, katerim je vdihnjen nov namen, kot bi naleteli na že odprt dnevnik in se ne bi mogli upreti, da ne pokukajo vanj. V videoposnetkih se zaporedni dnevniški zapisi ponavljajo. Trenutno imamo dva končana zapisa, do časa razstave pa načrtujemo vsaj štiri.
Podobe, ki jih ustvarjajo elektronsko koreografirane točke črnila, niso niti čisti vtisi, zapisani v pripovedovalčev um in preliti na papir, niti popolnoma domišljijski izmisleki ali odkloni tehnologije.
Vizualne podobe tečejo v ritmu misli in jezika. Pri podobi se ustavimo dovolj dolgo, da spregovori in se premakne naprej. Slike in besedilo preskakujejo. Nasprotno je dolgi tok zvoka obremenilen. Vleče s težo sedanjosti, objektivnosti in nenavezanosti. Dihanje, ki ga slišimo, pripada spečemu, nezavedno je in težko. To brnenje je meditativno in ker je časovno odrezano od podobe, se ob njem počutimo krhke.
Neprekinjeno minevanje trenutkov prekinjajo, motijo in lomijo le misli in spomini. Mitološke in literarne reference odvračajo pozornost od sedanjosti in jo pomagajo razložiti. Pisec se želi znova povezati s svetom ljudi in stvari, toda njegovo hrepenenje in tekstualizacija mu preprečujeta, da bi ga izkusil z dotikom, vidom in sluhom. Prav toliko kot z očmi ga vidi tudi skozi podobe.
