Digitalna generativna umetnost, kamor sodi digitalna algoritmična generativna grafika,  je rezultat vedno znova uporabljenega končnega števila korakov v nekem iterativnem procesu, a hkrati tudi rezultat gladkega ravnovesja med človeškim nadzorom in popolno entropijo (od psevdo-naključnosti do realnega generatorja naključnih števil). Različne izvedbe teh iterativnih procesov rezultirajo vrsto ploskovno vizualnih kompozicijskih struktur, estetska merila same umetnosti pa so odvisna od naključnosti in verjetnosti, zaradi česar je vsaka vizualizacija edinstvena.

Proces generativnega algoritmičnega ustvarjanja se začne z abstraktno idejo, ki se, izražena z ustreznimi pravili, prevede v računalniški program, da ustvari želeno obliko iz nabora podatkov. Ta oblika se lahko nato vrne k ustvarjalcu v povratni zanki, kar mu daje možnost, da jo ovrednoti, nato pa jo iterativno (postopek ponavljanja, v katerem so narejene le majhne spremembe) ponovno oblikuje ali spremeni prek prilagojenih pravil. Ta proces je ponazorjen s ponavljajočo se zanko, ki se izvaja, dokler se program ne zaključi. Zanka je osrednjega pomena za program in povzroči neprekinjeno izvajanje algoritmov programa, dokler ni doseženo določeno stanje. Če se zanka prekine, se hkrati prekine tudi program.

Digitalna algoritmična generativna grafika se torej napaja iz računalniške kode in je relativno nov pristop v polju ustvarjanja, v katerem ustvarjalec/koder skozi gradnike subjektivnosti z definiranjem različnih parametrov in ukazov uresničuje konceptualno idejo. Vrednost  digitalne generativne algoritmične grafike temelji na prepletu med vgrajenimi atributi z različnimi stopnjami programske preprostosti in tem, kako se ti gradniki združijo na način, ki je kljub vizualni kompleksnosti estetski in prijeten.

Projekt se osredotoča na ustvarjanje digitalne algoritmične generativne grafike kot oblike digitalne umetnosti. Obiskovalci Speculum Artium 2024 bodo dobili na ogled razstavljeno serijo statičnih slik, ki so tiskana različica digitalnega podobotvorja znotraj ustreznega kodirnega okolja. V primeru ustrezne tehnološke podpore je razstava lahko interaktivna, obiskovalci lahko sami eksperimentirajo z različnimi parametri in ukazi ter ustvarjajo svoje unikatne ploskovne kompozicije na zaslonu.