Tradicionalno žensko pokrivalo – avba –, ki se je v 18. stoletju uveljavilo na Kranjskem, je dolgo delovalo kot izrazit statusni simbol. Družbeni položaj in identiteta nosilke sta se razkrivala predvsem skozi bogato vezen čelnik, kjer so bili abstraktni, geometrijski in rastlinski motivi, izvezeni z zlato nitjo, likovno organizirani v strogi simetriji. Čelnik je v večini primerov dopolnjevala preprosta bela kapa. Na prelomu v 20. stoletje se je ornamentiki pridružila tudi krščanska simbolika, ki je avbo še močneje zasidrala v duhovni in vsakdanji svet podeželskega prebivalstva.

Ta preplet ljudske ornamentike, rastlinskih motivov, simbolov in idealiziranih podob podeželskega življenja je pozneje zaznamoval tudi opus Maksima Gasparija. Njegove ilustracije, razglednice in podobe narodnih noš so pomembno prispevale k vizualni utrditvi kolektivne predstave o slovenski identiteti. Gaspari je motive tradicionalnih pokrival, noš in okrasja pogosto interpretiral sentimentalno in narativno, s čimer jih je iz funkcionalnih predmetov povzdignil v nosilce simbolnega in čustvenega pomena. Avba se je v tem kontekstu iz statusnega znaka preoblikovala v kulturno ikono.
Po drugi svetovni vojni se je ženska postopoma osvobodila tradicionalnih kulturnih vzorcev, avba pa je iz vsakdanje rabe prešla v polje spomina in folklorne reprezentacije ter ostala prisotna predvsem kot atribut narodnozabavne glasbe. Med sodobnimi reinterpretacijami velja omeniti delo Sanje Grcić, ki je avbo preoblikovala v črni barvi ter v proces ustvarjanja vključila sodobne tehnologije laserskega izreza, s čimer je tradicionalno obliko umestila v aktualni oblikovalski diskurz.

Urbana avba, ki so jo izdelali Boris Beja, Naja Ražem, Jure Jelenc in Jan Češnjevar, tradicijo interpretira v kontekstu sodobnega urbanega prostora z uporabo 3D-tehnologij. Projekt etnološko izročilo povezuje s sodobnimi uporabniki, pri čemer izdelek presega spolne delitve in nagovarja tako ženske kot moške. Aerodinamično prilagojena oblika, ki so jo avtorji kiparili digitalno v programu Blender je umeščena na readymade kolesarsko čelado, v 3D-natisnjen objekt pa je vključen tudi vir svetlobe, ki v temi opozarja na prisotnost posameznika_ce v prostoru.
Likovni vzorec izhaja iz motivike tatujev, ki so jih ženske nekoč nosile kot simbolno zaščito pred spolnim nasiljem. Ti znaki, nekoč vpisani neposredno na telo, so v projektu preneseni v sodoben oblikovalski objekt, ki združuje dediščino, tehnologijo in vprašanja vidnosti ter nenazadnje varnosti.

Projekt odpira razmislek tudi o tem, kako kulturno dediščino interpretirati v sodobnem času, jo prilagoditi aktualnim uporabnikom_cam in z njo opozarjati na raznolikost sodobne družbe. Z uporabnim izdelkom se vzpostavlja dialog med tradicionalnim in profanim, med telesnim in digitalnim, ter skozi uporabo tehnoloških orodij tudi razmislek o varnosti — ne le v fizičnem, temveč tudi v kibernetskem prostoru.

Projektno skupino Cycling avba sestavljajo diplomanti Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani:  Boris Beja, Jan Češnjevar, Jure Jelenc in Naja Ražem. Gre za interdisciplinarno skupino, ki povezuje klasično prostorsko oblikovanje s sodobnimi tehnologijami 3D-modeliranja in grafičnega oblikovanja. Skupina prostor razume kot priložnost spremembe, v katerem gradi sodobne odgovore na temeljih preteklosti. Skupina deluje od leta 2025. 

Koprodukcija: Naravoslovnotehniška fakulteta UL, Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje, Katedra za informacijsko in grafično tehnologijo; Svetlobna gverila, Forum Ljubljana